Razvojno sodelovanje

Razvojna pomoč je namenjena dolgoročnim razvojnim programom v državah v razvoju, ki izboljšujejo življenjske pogoje njihovih prebivalcev.

Zaveze sveta (pdf; 283KB) 
---
Dolgoročni razvojni programi prejemnikom pomoči omogočajo doseganje večje samostojnosti in neodvisnost ter razvoj. 
Razvojni programi so izoblikovani po meri prebivalcev in prilagojeni lokalnim razmeram.
Temeljijo na analizi potreb in partnerskem sodelovanju.


Projekti razvojne pomoči:
  • zagotavljajo dostop do čiste pitne vode, 
  • omogočajo gradnjo šol in izobraževanje otrok ter odraslih, 
  • omogočajo usposabljanje strokovnjakov, ki pomagajo pri izučitvi za poklic ali zaščiti pred boleznimi (cepljenje, izobraževanje o prenosu bolezni, pomenu uporabe zaščitnih sredstev),
  • posameznikom in družinam omogočajo najem mikrokreditov itd.

Uradna razvojna pomoč predstavlja mednarodni tok kapitala (finančnega, človeškega, intelektualnega: finančna sredstva, odpis dolgov, tehnična pomoč, prenos znanja ipd.), s katerim država darovalka pomaga pri spodbujanju gospodarskega razvoja in blaginje države prejemnice. Tok kapitala lahko poteka neposredno med dvema državama (bilateralna pomoč) ali prek mednarodne organizacije (multilateralna pomoč).

Razvojne projekte lahko podpira tudi zasebni sektor (zasebniki, podjetja, nevladne organizacije, skladi), vendar se, ko države govorijo o razvojni pomoči, navadno misli uradna razvojna pomoč države.

Razvojno pomoč razlikujemo od humanitarne ali nujne pomoči. Ta rešuje življenja, zmanjšuje trpljenje ljudi in ščiti človekovo dostojanstvo ob izrednih razmerah (naravne nesreče, epidemije, spopadi).

Tri osrednje skupine humanitarne pomoči so:
  • nujni odzivi na izredne razmere,
  • rekonstrukcija in rehabilitacija in
  • preprečevanje katastrof in pripravljenost nanje.


Zakaj je razvojna pomoč potrebna?
Razvoj je odgovornost vseh. Tudi razvite države nosijo svoj delež odgovornosti za vzpostavitev trajnostnega razvoja v državah v razvoju. S svojimi dejanji, politikami in z rabo virov iz držav v razvoju so namreč močno pripomogle k nastanku razmer, kakršne vladajo na svetu. Izkoriščanje poteka tudi danes.

Razvojno sodelovanje ni le v interesu držav prejemnic pomoči, temveč je ključnega pomena za vse nas. Le z razvojem, ki bo zmanjšal neenakosti, upošteval načela trajnostnega delovanja in ljudi medsebojno povezoval, ne pa delil, lahko zgradimo pravično, trajno in svobodno skupno prihodnost. Investiranje v trajnostni razvoj je v interesu nas vseh.


Kako zagotavljamo razvojno pomoč?
Razvojno pomoč delimo na bilateralno in multilateralno. Obe se lahko zagotavljata v obliki finančnih sredstev, posojil, neposrednih naložb, odpisa dolga ali v obliki storitev. Sem pa spada tudi podpora nevladnim organizacijam.

Bilateralna razvojna pomoč je neposredna pomoč države darovalke določeni državi prejemnici. Prednosti te pomoči so: boljše prepoznavanje konkretnih potreb države, med državama se lahko vzpostavi tesnejši odnos, boljši je lahko tudi nadzor nad porabo sredstev. Lahko pa se pojavi problem vztrajanja države darovalke pri vezavi pomoči (pogojevanje pomoči z rabo storitev ali virov izključno iz države darovalke). Taka vezava lahko vodi do odvisnosti, tudi politične. Če ena država neposredno daje sredstva drugi državi, lahko to izkorišča kot sredstvo za dosego svojih drugih političnih, gospodarskih in podobnih ciljev.

Multilateralno razvojno pomoč država darovalka nameni mednarodni organizaciji, ki se ukvarja z razvojnimi vprašanji. Ta sredstva izgubijo 'nacionalno identiteto', se združijo s sredstvi (vladne ali nevladne) organizacije, ki nato razpolaga z njimi. Multilateralna pomoč velja za način pomoči, ki ne vodi v udejanjanje ciljev držav darovalk in podrejanje takim ciljem. Med največjimi prednostmi multilateralne pomoči je dejstvo, da imajo organizacije, prek katerih se razvojna pomoč izvaja, izkušnje, znanje in pogosto tudi razvejano podporno mrežo, kar zagotavlja največjo stroškovno in delovno učinkovitost pomoči. Poleg tega imajo visoko legitimnost in lahko delujejo kot oblikovalke javnega mnenja ter zagovornice razvojnih politik v dialogu z državami. Dober primer je UNICEF, ki s svojimi programi pomoči doseže 156 držav sveta.