Zavzemanje za pravice otrok

Zavzemanje za pravice otrok

Neodvisne institucije za otrokove pravice zrcalijo odnos družbe do otrok Neodvisne institucije za človekove pravice, ki se posvečajo otrokom, igrajo ključno vlogo v povezovanju dveh svetov: državne oblasti in oblikovanja politik na eni strani ter na drugi otrok, ki so pogosto potisnjeni na rob ali izključeni iz družbe. Varuhi otrokovih pravic so kritični zagovorniki uresničevanja največje koristi otrok in spodbujajo oblikovanje politik po meri otrok.

To so glavne ugotovitve novega poročila Zavzemanje za otrokove pravice: globalna študija neodvisnih institucij za človekove pravice, ki se posvečajo otrokom, UNICEF-ovega raziskovalnega centra Innocenti. Povzetek študije je bil 4. novembra predstavljen na 11. Mednarodni konferenci nacionalnih institucij za človekove pravice v jordanski prestolnici Aman.

Študija je na globalni ravni prvi celovit pregled neodvisnih institucij za človekove pravice, ki se posvečajo otrokom. Svetovni trendi kažejo hiter porast organizacij, priznanih s strani vlad, ki stremijo k zagotavljanju upoštevanja glasu mladih, uresničevanja njihove največje koristi in obravnave njihovih prijav kršitev. V zadnjih dveh desetletjih je bilo v več kot 70 državah ustanovljenih preko 200 takih institucij.

Poročilo temelji na več kot 20-letnih izkušnjah teh institucij. Poudarja njihov namen in potencial ter predstavlja njihovo delo in način delovanja.

Leta 1981, veliko pred sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah (KOP) leta 1989, je Norveška kot prva država vzpostavila institut varuha otrokovih pravic. Sledila ji je Kostarika leta 1986. Od takrat države pospešeno vzpostavljajo sorodne neodvisne institucije. Pri tem prednjačijo evropske in latinskoameriške države, v zadnjem desetletju pa se jim vse pogosteje pridružujejo tudi afriške in azijske države, vključno z nedavnim razcvetom razprav glede vzpostavljanja neodvisnih institucij, osredotočenih na otroke, na Bližnjem Vzhodu in v Severni Afriki.

Take institucije se pojavljajo v različnih oblikah in pod različnimi nazivi, in sicer kot varuhi otrokovih  pravic, člani odborov, zagovorniki pravic otrok v odborih človekovih pravic. Vsem je skupna odgovornost za neodvisen nadzor, spodbujanje in varstvo pravic otrok.

Kot ključni instrument nadzora nad izvajanjem KOP pogosto nudijo neposredne mehanizme za uveljavljanje odgovornosti do otrok in zagotavljajo, da je vpliv politik in njihovega izvajanja na pravice otrok viden in razumljen. Kadar stvari ne delujejo pravilno ali rezultati niso dovolj dobri, predlagajo rešilne ukrepe in reforme. Vnašajo prožnost v politične in institucionalne sisteme, ki so pogosto togi, javnosti pa nedostopni, še zlasti otrokom in odraslim, ki rešujejo problematiko otrok.

Neodvisnost je jedro njihove zmožnosti prevzemanja te vloge. Poročilo opozarja, da je učinkovitost teh institucij odvisna od njihovih pristojnosti, proaktivnosti in okolja, v katerem delujejo.

Zaradi hudih gospodarskih pritiskov so te navadno majhne institucije pogosto tarča proračunskih rezov. Tako so prisiljeni stalno dokazovati pomembnost svojega obstoja, in sicer na področju, kjer je merljivost rezultatov težka.

Izzivi pa imajo lahko tudi notranji izvor. Njihova učinkovitost je namreč odvisna od zmožnosti, da dosežejo najbolj odrinjene skupine otrok in jim omogočijo dostop do pravnih sredstev za kršitve pravic. Ustrezno vodenje in zadostne zmogljivosti so tako ključnega pomena za uresničevanje njihovega poslanstva.

Poročilo poudarja vključevanje otrok v procese odločanja kot ključni del pooblastil institucij, ki pa še vedno ne prejema dovolj pozornosti. V poročilu je zapisano, da »se otroci sami relativno redko obračajo na institucije, eden od razlogov za to pa bi lahko bila nezadostna prilagojenost pritožbenih mehanizmov potrebam otrok«.

Zakonodaja bi morala zagotoviti dostopne in pregledne postopke ter dodeljevanje sredstev. Vlade bi morale ustrezne službe in organe na vseh ravneh zavezati k sodelovanju s temi institucijami, parlamenti pa se z njimi posvetovati. Civilna družba bi morala podpirati neodvisne institucije pri izmenjavi informacij, pomoči otrokom pri oddaji prijav ter izvajanju preiskav in zagotavljanju dokazov za krepitev primerov. Donatorji in medvladne organizacije bi morali zagotavljati tehnično pomoč pri vzpostavljanju in krepitvi neodvisnih institucij ter ozaveščati javnost o njihovi vlogi.

Neodvisne institucije za otroke so ogledalo tega, kako družba gleda na otroštvo. Njihova oblika in obseg morata biti rezultat nacionalnih in lokalnih političnih ter socialnih procesov, ki jim dajejo legitimnost in odgovornost.

 

Več informacij za medije:

  • James Elder, Chief, Communications, UNICEF Office of Research, T: +39 335 758 2585, jelder@unicef.org, Twitter: @james_unicef
  • Patrizia Faustini, Senior Communications Assistant, UNICEF Office of Research, T: +39 055 2033 253, pfaustini@unicef.org