Svetovni teden dojenja

Že dvajseto leto zapored bomo prvi teden avgusta obeleževali svetovni teden dojenja. 

Svetovno združenje za spodbujanje dojenja (WABA) je pred dvema desetletjema pobudo tedna dojenja začelo z namenom, da bi okrepili zanimanje mednarodne skupnosti in aktivnosti za zaščito in spodbujanje dojenja. Od takrat vsako leto poskušajo osvetliti nov vidik problematike dojenja.

Letos bodo aktivnosti osredotočene na oceno napredka pri uveljavljanju Globalne strategije o hranjenju dojenčkov in otrok v zgodnji starosti, ki prav tako letos obeležuje okroglo obletnico sprejema – Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in UNICEF sta jo sprejela leta 2002. Prav učinkovito uresničevanje globalne strategije je ključno za povečanje ravni dojenja, zlasti izključnega dojenja v prvih šestih mesecih življenja, posredno pa tudi za doseganje četrtega Razvojnega cilja tisočletja, ki predvideva zmanjšanje umrljivosti otrok do 5. leta starosti za dve tretjini.

Letošnji Svetovni teden dojenja ima pet glavnih ciljev:

- pregled in ocena napredka na področju hranjenja dojenčkov in otrok v zgodnji starosti v zadnjih 20 letih;
- ocena stanja izvajanja globalne strategije;
- izpostavljanje dosežkov na nacionalni, regionalni in globalni ravni ter predstavitev delo nacionalnih akterjev na globalni ravni;
- opozarjanje javnosti na stanje politik in programov dojenja ter hranjenja dojenčkov in otrok v zgodnji starosti;
- poziv k ukrepom za zapolnitev preostalih vrzeli v politikah in programih dojenja ter hranjenja dojenčkov in otrok v zgodnji starosti.

ZGODOVINA PRIZADEVANJ ZA SPODBUJANJE DOJENJA

V 70. letih prejšnjega stoletja se je začelo oblikovati nekakšno gibanje za spodbujanje dojenja. Takrat so bili javnosti predstavljeni škodljivi vplivi hranjenja po steklenički, posledica pa je bil sprejem Mednarodnega kodeksa za trženje nadomestkov materinega mleka na svetovni zdravstveni konferenci leta 1981. Leta 1990 sta UNICEF in WHO sprejela Innocenti deklaracijo o hranjenju dojenčkov in otrok v zgodnji starosti, v njej pa določila štiri cilje:

- določitev nacionalnih koordinatorjev dojenja pri ustreznih institucijah;
- zagotavljanje izvajanja UNICEF-ovega programa Deset korakov do uspešnega dojenja v vseh institucijah, ki nudijo predporodno, porodno in poporodno oskrbo;
- uresničevanje kodeksa in pripadajočih deklaracij WHO;
- uveljavljanje zakonodajnih rešitev za zaščito pravic delovno aktivnih doječih žensk.

Deset korakov do uspešnega dojenja je sčasoma pripeljalo do projekta Dojenčku prijazna bolnišnica. Od začetka projekta v letu 1992 si številne bolnišnice in porodnišnice po vsem svetu prizadevajo pridobiti in obdržati ta status. Številni zdravstveni delavci so se dodatno usposabljali za svetovanje glede dojenja ter pomoč pri dojenju v in izven bolnišnice. Leta 2002 sta nato WHO in UNICEF sprejela Globalno strategijo o hranjenju dojenčkov in otrok v zgodnji starosti, z namenom:

- razvoja in izvajanja celostnih politik hranjenja dojenčkov in otrok v zgodnji starosti;
- zagotavljanja spodbujanja izključnega dojenja v prvih šestih mesecih življenja in nadaljnjega dojenja do dopolnjenega 2. leta starosti s strani zdravstva in drugih pomembnih sektorjev;
- spodbujanja časovno ustreznega, varnega dodatnega hranjenja ob dojenju;
- priprave in uresničevanja smernic za hranjenje dojenčkov in otrok v zgodnji starosti v posebno hudih razmerah (podhranjenost, nizka porodna teža, humanitarne krize, okužbe s HIV);
- priprave dodatnih zakonodajnih ukrepov za uresničevanje kodeksa.
Globalna strategija natančno določa tudi potrebne ukrepe za uresničevanje teh ciljev, ki zajemajo politične in programske spremembe.

GLOBALNA STRATEGIJA IN NJEN UČINEK

Znanstveniki danes priznavajo ključno vlogo dojenja za preživetje, rast in razvoj dojenčkov – skoraj 137 milijonov dojenčkov, rojenih vsako leto. Vsak napredek na tem področju je dobrodošel, a z dejstvom, da je še vedno manj kot 40 odstotkov dojenčkov v prvih šestih mesecih življenja izključno dojenih, ne moremo biti zadovoljni. Medtem ko je napredek na globalni ravni relativno skromen, so nekatere države od leta 1990 zabeležile znatne razlike. Temu je botrovala kombinacija aktivnosti, ki jih predvideva globalna strategija, in notranjih zakonodajnih sprememb posameznih držav za uresničevanje kodeksa in zaščito pravic delovno aktivnih doječih žensk. Napredek je torej mogoč, tudi ukrepe za doseganje napredka poznamo – potrebno jih je le razširiti po vsem svetu.

Uresničevanje globalne strategije je odvisno od uspešnosti držav na desetih akcijskih področij.

1.

Nacionalne politike, programi in koordinacija. Eden izmed ciljev Innocenti deklaracije je bilo imenovanje nacionalnih koordinatorjev dojenja. Raziskave kažejo, da države, ki so to dejansko storile, beležijo večji napredek na področju dojenja. Tudi države brez jasno določenih politik in programov težje napredujejo, saj aktivnosti niso začrtane in usklajeno vodene.

2.

Dojenčku prijazne bolnišnice upoštevajo Deset korakov do uspešnega dojenja in določbe kodeksa, osebje pa je usposobljeno za svetovanje glede dojenja. Oboje se redno preverja, s čimer je vsem generacijam mater in otrok omogočen uspešen začetek dojenja. Do danes je že več kot 20 tisoč bolnišnic po vsem svetu pridobilo status Dojenčku prijazne bolnišnice.

3.

Kodeks. Namen kodeksa je spodbujanje in zaščita dojenja ter zagotavljanje zdravega hranjenja dojenčkov z omejevanjem trženja nadomestkov materinega mleka. Najbolj pereča težava ostaja motivacija in podpora materam pri dojenju v boju proti agresivnim tržnim potezam proizvajalcev.

4.

Zaščita mater. Najbolj pogost razlog za prenehanje dojenja je vrnitev na delovno mesto. Številni posamezniki in organizacije si prizadevajo za sprejem zakonskih ukrepov, ki bi materam omogočali nadaljevanje dojenja tudi po vrnitvi na delo.

5.

Zdravstvena in prehranska oskrba. Vse institucije, ki nudijo poporodno oskrbo, morajo spodbujati dojenje in v ta namen usposobiti dovolj kadra, ki lahko materam pomaga v primeru težav pri dojenju.

6.

Medsebojna pomoč mater in pomoč okolja. Prve podporne skupine za doječe matere so bile ustanovljene že pred več kot 50 leti. Takrat je bila to posledica prepričanja, da zdravstveni delavci niso nudili ustrezne podpore pri dojenju, danes pa so ustaljena praksa za dodatno neformalno pomoč ter priložnost za izmenjavo izkušenj.

7.

Hranjenje otrok v povezavi z okužbami s HIV. V začetku 90. let s znanstveniki ugotovili, da se virus HIV lahko prenaša z matere na otroka tako med nosečnostjo kot tudi med dojenjem. Sledeče raziskave so pokazale, da je možnost prenosa med dojenjem večja, če otrok ni izključno dojen, ampak je hranjenje mešano, zato danes prevladuje stališče, ki zagovarja izključno dojenje ali izključno hranjenje z nadomestki materinega mleka. Danes možnost prenosa med dojenjem dodatno zmanjšujejo zdravila, zato je zlasti v državah v razvoju (zaradi nedostopnosti nadomestkov, neustreznih higienskih razmer, onesnaženosti vode) priporočljivo dojenje.

8.

Hranjenje dojenčkov med humanitarnimi krizami. Čeprav so nadomestki materinega mleka med prvimi zalogami, ki so poslane na krizna območja, je zaradi nemožnosti varne uporabe le-teh bolj priporočljivo dojenje. Humanitarni delavci so danes zato ustrezno usposobljeni za spodbujanje dojenja na kriznih območjih.

9.

Informiranje. Da bi matere lahko sprejemale zavestne odločitve o hranjenju svojih otrok, morajo biti pravilno obveščene o prednostih in slabostih vseh možnosti hranjenja.

10.

Nadzor in vrednotenje. Da bi zagotovili nadaljnji razvoj, morajo biti vsi programi zdravja nadzorovani in vrednoteni. 

Photo:
© UNICEF/Kate Holt 
© UNICEF/Olivier Asselin