Zadnja UNICEF-ova študija »Vpliv revščine na otroke«

Bangkok, 22. november – Zadnja UNICEF-ova študija na temo »Revščina otrok v državah JV Azije in Pacifika - Prikrajšanje in razlike« ugotavlja, da revščina vpliva na otroke povsem drugače kot na odrasle. Revščina v družini prizadene otroke neposredno, preko omejenega dostopa do ene ali več osnovnih življenjskih storitev - zavetja, voda, hrana, sanitarij, zdravstvene oskrbe, izobraževanja in informacij. Pomanjkanje pa občutek revščine pri otroci še poglobi.


UNICEF Slovenija, pomoč otrokomSituacijska analiza življenja otrok v sedmih vzhodno - azijskih državah in Pacifiku,  s populacijo več kot 93 milijonov otrok ugotavlja, da jih je preko 30 milijonov prikrajšanih za vsaj eno od osnovnih storitev: nezmožnost šolanja, neprimerna prehrana, brez dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe ali čiste pitne vode in sanitarij. Nadalje pa študija ugotavlja še, da več kot 13 milijonov otrok trpi za radi več oblikami resne prikrajšanosti osnovnih storitev. Poročilo temelji na ocenah revščine in izvedenih študijah v Kambodži, Demokratični ljudski republiki Lao, Mongoliji, Filipinih, Tajski, Vanuatuju in Vietnamu, v obdobju med letoma 2007 in 2010. Omenjenih sedem držav šteje v krog 53 tistih, ki so sodelovale v UNICEF-ovi globalni študiji na temo Otroška revščina in prikrajšanost, ki opozarja na pomanjkanje, ki ga otroci dnevno občutijo ter posledično negativni vpliv na razvoj nacionalnih gospodarstev.

V Demokratični ljudski republiki Lao je, po ocenah študije, 38 odstotkov otrok revnih glede na dohodek družine, če pa upoštevamo širši vidik otroške revščine, pa je revnih kar 75 odstotkov otrok. V Vietnamu so otroci etničnih manjšin 11-krat bolj ogroženi, da bodo resno prikrajšani, kot pa ostali otroci. V Vanuatuju skoraj vsak peti otrok trpi, ker je prikrajšan in nima enakih možnosti za zdrav razvoj.

Poročilo v svojem sporočilu jasno izraža, da bo v prihodnosti potrebno veliko dela, da bomo zmanjšali prikrajšanosti in razlike, ki ovirajo razvoj velikega števila otrok JV Azije in Pacifika. Ne glede na to, da se je v zadnjem desetletju družbeni bruto proizvod teh držav povečal, je moč ugotoviti, da se je neenakost vseeno razmahnila, dohodkovna neenakost med ljudmi pa bodisi stagnira bodisi se povečuje v vseh sedmih državah. Pomanjkanje in razlike, s katerimi se soočajo otroci, je nujno umestiti v razvojne nacionalne programe in načrte za zniževanja revščine v regiji, z informacijo kako so sredstva prerazporejena.

Vrzeli med urbanimi in ruralnimi naselji, razlikovanja med mnogimi etničnimi skupinami, vpliv geografskih značilnosti, gospodinjstva visoko izobraženih in neizobraženih, so najbolj vidni elementi v vseh sedmih državah, ki so vplivali na razlikovanje in prikrajšanost otrok.

“V prihodnosti bo potrebno v državah JV Azije in Pacifika nujno upoštevati dimenzije revščine otrok, ki jih je razkrila ta študija, kajti ni dovolj upoštevati samo ekonomske kazalnike oz. rast družbenega proizvoda v regiji,« je izpostavil Anupama Rao Singh, UNICEF-ov regionalni direktor za Vzhodno Azijo in Pacifik.

Trendi, ki jih izpostavlja zadevna študija:

Ruralno proti urbanemu:

V Kambodži je bila otroška revščina za 30 odstotkov višja v ruralnih področjih kot v mestih, na Tajskem za 60 odstotkov višja, na filipinskem podeželju za 130 odstotkov in kar za 180 odstotkov višja v ruralnih področjih Vietnama.

Krajevno razlikovanje – pokrajinska razlikovanja:

Razlike znotraj posamezne držav, so v nekaterih pogledih celo bolj izrazite, kot pa razlike med nižje in srednje razvitimi državami v regiji, upoštevajoč gospodarske kazalnike. Prikrajšanost otrok na severo-zahodnem delu Vietnama, je bila 6-krat višja v kot v predelu Red River delte, v južnem delu Tajske, pa v primerjavi s severnim, kar za 50 odstotkov višja.

Razlikovanje med etničnimi manjšinami:

Vidna je večja prikrajšanost otrok nekaterih etničnih manjšin v vseh sedmih državah. Vsestransko prikrajšanih otrok etničnih manjšin je kar za 60 odstotkov več kot jih je najti med drugim delom prebivalstva - to velja tako za Demokratično ljudsko republiko Lao, kot tudi za Mongolijo. Otroci etničnih manjšin na Filipinih, so 9-krat bolj prikrajšani, na Tajskem pa beležimo15-krat večjo prikrajšanost otroci etničnih manjšin, v primerjavi z ostalimi.

Izobrazbena stopnja osnovne celice- gospodinjstva:

V gospodinjstvih kjer ima glava družine zgolj osnovnošolsko izobrazbo ali manj, je prikrajšanost otrok podvojena, v primerjavo s tistimi gospodinjstvi, kjer ima družinski član srednješolsko ali višjo izobrazbo.

Velikost družine:

Stopnja resnega prikrajšanja v Mongoliji in Vietnamu je skoraj dvakratna v tistih gospodinjstvih kjer živi skupaj več kot 7 članov, kot v gospodinjstvih kjer v skupnosti živi 4 ali manj oseb. V enakih pogojih pa se je na Tajskem stopnja resnega prikrajšanja celo potrojila.

Bistvo študije v omenjenih azijsko-pacifiških državah dokazuje, da zviševanje dohodka ni kazalnik zviševanja dobrobiti otrok, saj ju ne moremo enačiti. Maresh Petel, UNICEF-ov regonalni svetovalec za socialno politiko opozarja, da »bi morale vse nacionalne politike upoštevati, da je za zmanjševanje razlik in povečevanje enakosti v posamezni družbi nujno izhajati iz bistva, ki je zmanjševanje otroške revščine.«

Izsledki te temeljite analize bodo državam v pomoč pri oblikovanju takšnih programov in uresničevanju politik, ki bodo bolje dosegle najbolj ranljive in ki bodo sredstva najučinkoviteje porabljale.

Več informacij:
Mateja Kozole, Svetovalka izvršne direktorice za odnose z javnostmi UNICEF Slovenija
mateja.kozole@unicef.si, 031 667 070
Foto: © UNICEF Martha Tattersall