COVID-19 je za otroke največja globalna kriza v 75-letni zgodovini UNICEF-a

COVID-19 je za otroke največja globalna kriza v 75-letni zgodovini UNICEF-a

UNICEF je danes objavil poročilo, v katerem navaja, da je bolezen COVID-19 otroke prizadela v obsegu brez primere, saj gre za najhujšo krizo, s katero je bil UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini.

V poročilu z naslovom Preventing a lost decade: Urgent action to reverse the devastating impact of COVID-19 on children and young people (Preprečevanje izgubljenega desetletja: nujni ukrepi, s katerimi bi se zajezile uničujoče posledice bolezni COVID-19 na otroke in mladino) so navedeni številni razlogi, zaradi katerih COVID-19 ogroža desetletja napredka na področju ključnih izzivov, s katerimi se soočajo otroci, kot denimo revščina, zdravstvo, dostop do izobrazbe, prehranjevanje, zaščita otrok ter duševno zdravje. UNICEF opozarja, da COVID-19 skoraj dve leti po začetku pandemije še naprej vpliva na vse večjo revščino, utrjuje neenakosti v družbi ter ogroža pravice otrok na poprej še nevideni ravni.

»Doslej je UNICEF pripomogel pri oblikovanju bolj zdravega in varnejšega okolja za otroke po vsem svetu ter na ta način dosegel rezultate, ki so se dotaknili na milijone ljudi,« je dejala izvršna direktorica UNICEF-a Henrietta Fore. »Sedaj pa so ogroženi vsi naši dosežki. Pandemija predstavlja največjo grožnjo napredku za otroke v 75-letni zgodovini organizacije. Število otrok, ki so lačni, ki ne hodijo v šolo, ki jih zlorabljajo, ki živijo v revščini ali ki so prisiljeni v poroko, še naprej narašča, obenem pa pada število tistih otrok, ki jim je omogočen dostop do zdravstvenega varstva, cepiv, zadostne količine hrane in bistvenih storitev. V letu, ki bi ga morali preživljati v pričakovanju novih dosežkov, pravzaprav nazadujemo.«

Poročilo navaja, da naj bi zaradi pandemije v življenjskih pogojih večdimenzionalne revščine živelo kar 100 milijonov otrok več, kar predstavlja 10-odstotno zvišanje v primerjavi z letom 2019. To pomeni, da je od marca 2020 v revščino pahnjenih približno 1,8 otrok več vsako sekundo. Nadalje poročilo opozarja tudi, da bo pot do ponovnega pridobivanja izgubljene prednosti še dolga, saj bomo za vrnitev v stanje pred izbruhom bolezni COVID-19, kar zadeva otroško revščino, tudi v najboljšem primeru potrebovali med sedem in osem let.

Poročilo kot nadaljnje dokaze za nazadovanje navaja dejstvo, da v finančno revnih gospodinjstvih sedaj živi približno 60 milijonov otrok več kot pred pandemijo. Poleg tega v letu 2020 več kot 23 milijonov otrok ni prejelo osnovnih cepiv. V letu 2019 je bilo takšnih otrok skoraj 4 milijone manj, številke iz leta 2020 pa so najvišje v 11 letih.

Tudi pred pandemijo se je približno 1 milijarda otrok z vsega sveta spopadala z vsaj eno obliko hudega pomanjkanja, saj niso imeli dostopa do izobraževanja, zdravstvenih storitev, bivališča, prehrane, sanitarij ali vode. Ta številka pa se zdaj še povečuje, saj neenakomerno okrevanje še poglablja razlike med bogatimi in revnimi otroki, najbolj prizadeti pa so prav najbolj odrinjeni in ranljivi otroci. Poročilo navaja naslednje podatke:

  • Težave z duševnim zdravjem vplivajo na več kot 13 % otrok in mladih, starih od 10 do 19 let. Do oktobra 2020 je pandemija prekinila ali celo zaustavila zagotavljanje kritično pomembnih storitev na področju duševnega zdravja v 93 % držav po vsem svetu.
  • Na vrhuncu krize se več kot 1,6 milijarde otrok in mladostnikov ni šolalo zaradi zaprtja držav. Šole so bile v prvem letu krize po vsem svetu zaprte za skoraj 80 % učnega procesa na podlagi osebnega stika.
  • Kot posledica pandemije lahko še pred koncem desetletja pride do skoraj 10 milijonov dodatnih porok otrok.
  • Število otrok, ki prisilno delajo, se je povzpelo na 160 milijonov otrok z vsega sveta in se je v zadnjih štirih letih tako povečalo za 8,4 milijone. Do konca leta 2022 bi lahko s prisilnim delom začelo še dodatnih 9 milijonov otrok, kar je posledica vse večje revščine, ki jo je sprožila pandemija. 
  • Na vrhuncu pandemije je 1,8 milijard otrok živelo v 104 državah, kjer je bil dostop do storitev za preprečevanje nasilja in odzivanje nanj resno oviran.
  • 50 milijonov otrok trpi zaradi akutne podhranjenosti (atrofije), kar pomeni, da so presuhi za svojo starost. To število bi se lahko zaradi učinka pandemije na prehrambene navade in prehranske storitve otrok do leta 2022 povečalo še za 9 milijonov.

Poleg pandemije pa poročilo navaja še druge nevarnosti za otroke, ki skrajno ogrožajo njihove pravice. Globalno 426 milijonov otrok (torej skoraj vsak peti otrok) živi v konfliktnih območjih, kjer se razmere še zaostrujejo, kar vse bolj občuti civilno prebivalstvo in kar nesorazmerno bolj vpliva na otroke. Ženske in dekleta so v največji nevarnosti zaradi spolnega nasilja, do katerega lahko pride v spopadih. 80 % vseh humanitarnih potreb nastane zaradi konfliktnih situacij. Podobno skoraj 1 milijarda otrok, torej skoraj polovica otrok z vsega sveta, živi v državah, v katerih obstaja »izjemno visoko tveganje« za učinke podnebnih sprememb.

Da bi se lahko odzvali na razmere, si po njih opomogli in si ponovno zamislili prihodnost vsakega otroka, UNICEF še naprej spodbuja k naslednjim ukrepom:

  • naložbe v socialno zaščito, človeški kapital in vlaganje finančnih sredstev v vključujočo, odporno okrevanje;
  • prizadevanje za konec pandemije, da se tako zajezi skrb zbujajoče nazadovanje na področju zdravja in prehrane otrok, tudi s pomočjo izkoriščanja bistvene vloge UNICEF-a pri distribuciji cepiva proti bolezni COVID-19;
  • reorganizacija močnejše družbe, v kateri bo zagotovljeno kakovostno izobraževanje, zaščita in dobro duševno zdravje za vsakega otroka;
  • krepitev odpornosti, da se tako lahko bolje prepreči krize, se odzove nanje in se zaščiti otroke pred njimi, kar vsebuje tudi nove pristope k odpravi lakote, zaščiti otrok pred podnebnimi spremembami ter ponovno organizacijo stroškov za odziv na krizne dogodke. 

»V obdobju globalne pandemije, vse večjih konfliktov in vse hujših podnebnih sprememb še nikoli ni bilo bolj pomembno, da otroke postavimo na prvo mesto,« je dejala Henrietta Fore. »Znašli smo se na razpotju. Ko se skupaj z vladami, donatorji in drugimi organizacijami pripravljamo, da bi začrtali našo skupno pot za naslednjih 75 let, ne smemo pozabiti, da morajo biti otrokom namenjene prve naložbe in zadnje omejitve. Obljuba za našo prihodnost se namreč oblikuje v prednostnih nalogah, ki si jih zastavljamo sedaj.«