Milijon otrok beguncev predstavlja sramotno prelomnico sirske krize

Milijon otrok beguncev predstavlja sramotno prelomnico sirske krize

Potem, ko se je vojna v Siriji prevesila v tretje leto, je bila dosežena nova sramotna prelomnica: milijon sirskih otrok je bilo do sedaj prisiljenih zapustiti svojo domovino. Milijon sirskih otrok je postalo beguncev.

»Ta milijonti otrok begunec ni samo še ena številka,« je dejal izvršni direktor UNICEF-a Anthony Lake. »To je dejanski otrok, ki je bil iztrgan iz svojega doma, morda celo stran od svoje družine, soočen z grozotami, ki si jih ne znamo predstavljati. Vsi si delimo to sramoto. Medtem, ko si prizadevamo lajšati trpljenje tistih, ki jih je kriza prizadela, mednarodni skupnosti ni uspelo izpolniti svoje odgovornosti do tega otroka. Morali bi se za trenutek ustaviti in vprašati, kako nam naša vest dopušča, da še naprej na cedilu puščamo sirske otroke.«

»Na kocki ni nič manj kot preživetje in dobrobit generacije nedolžnih,« je dodal visoki komisar ZN za begunce António Guterres. »Mladi v Siriji izgubljajo svoje domove, svoje družinske člane in svojo prihodnost. Tudi potem, ko prečkajo mejo in so na varnem, jih pestijo travme in depresija, potrebujejo razlog, da si povrnejo upanje.«

Po podatkih obeh agencij otroci predstavljajo polovico vseh beguncev v sirskih nemirih. Večina njih je zatočišče našla v Libanonu, Jordaniji, Turčiji, Iraku in Egiptu. Vse pogosteje Sirci bežijo v Severno Afriko in Evropo.

Sirske otroke begunce v Iraku je konec julija obiskal UNICEF-ov ambasador, košarkar Pau Gasol.

Zadnji podatki kažejo, da je več kot 740.000 otrok beguncev mlajših od 11 let.

V Siriji je bilo po podatkih Urada visokega komisarja za človekove pravice med nemiri ubitih približno 7.000 otrok. UNICEF in UNHCR ocenjujeta, da je v Siriji notranje razseljenih več kot 2 milijona otrok.

Psihični pretresi, strah in travme, ki jih doživljajo ti otroci, predstavljajo samo en del krize. Obe agenciji opozarjata tudi na grožnje otroškega dela, zgodnjih porok ter potencialnega spolnega izkoriščanja in trgovine z belim blagom. Več kot 3.500 otrok v Jordaniji, Libanonu in Iraku je meje Sirije prestopilo brez spremstva ali ločeno od svojih družin.

V največji humanitarni akciji v zgodovini sta UNHCR in UNICEF zagotovila pomoč za milijone prizadetih otrok in njihovih družin.

Deček med šotori v taborišču Atmeh na severozahodu Sirije prenaša vodo za svojo družino. (foto: UNICEF / John Wreford)

UNICEF je skupaj s partnerji denimo omogočil cepljenje proti ošpicam za več kot 1,3 milijona otrok v begunskih in drugih gostiteljskih skupnostih v sosednjih državah. Skoraj 167.000 otrok beguncev je bilo deležnih psihološke oskrbe, več kot 118.000 otrokom je omogočeno nadaljevanje šolanja znotraj ali zunaj formalnih institucij, več kot 222.000 ljudem pa je bil zagotovljen dostop do vode.

UNHCR je registriral milijon otrok in jim tako omogočil ohranitev identitete tudi v času begunstva. Agencija dojenčkom, ki so rojeni v begunstvu, zagotavlja izdajo rojstnih listov in tako preprečuje, da bi ostali brez državljanstva. UNHCR prav tako zagotavlja, da vsi otroci in njihove družine bivajo v kakršni koli varni obliki zatočišča.

Veliko dela pa še ostaja. Sirski regionalni načrt begunskega odziva (Syria Regional Refugee Response Plan), ki za odziv na potrebe beguncev do decembra 2013 predvideva 3 milijarde dolarjev pomoči, je trenutno finančno pokrit le 38-odstotno.

Sicer je za pokritje sirske krize potrebnih več kot 5 milijard dolarjev, najbolj nujno na področjih izobraževanja, zdravja in druge oskrbe za otroke ter preprečevanje otroških porok. Več sredstev je potrebno nameniti razvoju močnih mrež, ki omogočajo identifikacijo otrok beguncev, in podporo gostiteljskim skupnostim.

Dodatna sredstva pa so le del nujnega odziva na potrebe otrok.

Mednarodna skupnost mora bolj intenzivno iskati rešitev za krizo v Siriji, vse strani v konfliktu pa morajo prenehati s ciljanjem civilistov in vključevanjem otrok v spopade. Otroci in njihove družine morajo imeti možnost varnega prehoda meja, te pa morajo ostati odprte.

Obe agenciji zagovarjata stališče, da bi morali tisti, ki dolžnosti, ki jih narekuje mednarodno humanitarno pravo, ne spoštujejo, odgovarjati za svoja ravnanja.