Čarobna punčka iz cunj

Čarobna punčka iz cunj

Zgodbica o UNICEF-ovi punčki iz cunj, ki jo je napisala pravljičarka Mojca Tomec Brglez.

Ob morju, v majhnem zalivčku, je na skali sedela deklica. Čudovita je bila. Imela je dolge skodrane lase, oblečena v lepo oblekico, toda v njenih očeh je bilo zaznati žalost.

Strmela je v morje in si želela samo nečesa…
Da ne bi bila tako sama.
Tiho, čisto potihem je zajokala.
Nekdo pa je slišal njeno ihtenje.

»Ej, punčka, zakaj jokaš?« je od nekje zaslišala glas. Obrisala si je solzne oči in pogledala naokoli. Nikjer ni bilo nikogar. Že je mislila, da se ji je samo zdelo, da jo je nekdo ogovoril, ko je spet slišala glas.

»Jaz sem veter. Vidim te, da jokaš. Zakaj si žalostna, punčka?«

»Ti, ki me kličeš, si veter? Tisti veter, ki odnaša moje žalostne solzice, da se ne prilepijo na moja lička? Kako veš, da mi je tako ime?« je vprašala.
»Res je, Punčka mi je ime. Me poznaš?«

Veter ji je odgovoril: »Vidim te, ko hodiš sama naokoli. Ali nimaš nikogar, nisi nikjer doma, nimaš prijateljic, družine in zvečer tople postelje? Ampak o tebi pa vem nekaj, česar se niti sama ne zavedaš, da imaš v sebi.«

Punčka ga je poslušala in se prestrašila njegovih besed. »Veš, nenavadno je, da se pogovarjam z nekom, ki ga ne vidim, ampak vem, da si tukaj, saj te čutim. Čutim, kako pihljaš, kuštraš moje lase, včasih pa se tudi razjeziš in takrat močno pihaš. Nežen si in obenem zelo močan. Čaroben si.«

»Ne, ne, čarobna si ti, Punčka!« ji je rekel.

Punčka ga ni razumela. Zakaj naj bi bila čarobna? Kmalu je pozabila na to, kar ji je rekel.

Spet je hodila naokoli in od daleč opazovala otroke, ki so s starši hodili na sprehode, se smejali in bili veseli. Potem so skupaj odšli domov.

Vsakič ji je bilo hudo, ko so odhajali. Želela bi biti z njimi, pa se jim ni upala približati. Bila je preveč sramežljiva, da bi sama naredila prvi korak do njih. Pa kako rada bi se z njimi igrala. Veter jo je opazoval in vedel, da mora nekaj storiti. Da mora Punčko nekako približati otrokom. Toda, kako?
Kmalu si je domislil.

Iz blage sapice se je spremenil v močan piš, pihnil do Punčke, jo dvignil visoko v zrak in jo odnesel do otroškega igrišča. Tam jo je nežno spustil na travo. Punčka še nikoli ni bila tako blizu otrok. Bila je vesela, a malo prestrašena, saj se je vse zgodilo tako hitro in nepričakovano. Obsedela je na travi in opazovala otroke pri igri.

Nenadoma pa je videla, da se ji približuje deklica. Čisto je otrpnila od strahu. Deklica se je ustavila pred njo in si jo ogledovala. Sklonila se je k njej in jo vzela v naročje.

»Kakšna lepa punčka si!« je rekla. »Kako ti je ime?«

»Punčka sem«, ji je odgovorila.

»Ime ti je Punčka?« je bila začudena deklica. »Nisem še srečala nikogar s tem imenom. Zanimivo ime imaš.

Si prvič tukaj, saj te nisem še videla na tem igrišču? Kje imaš prijateljice in kje si doma?« jo je zanimalo.

Punčka je žalostno odgovorila: »To igrišče gledam samo od daleč, gledam otroke, ki se na njem igrajo, imajo prijatelje in svoj dom. Jaz nimam nič od tega.«

»Oh, nimaš doma in prijateljev? Sama si? To je pa žalostno!« je bila začudena deklica.

»Zdaj moram počasi domov, da me ne bodo pogrešali. Se jutri spet vidiva, boš tu?«

»Bom, tukaj te bom čakala, nasvidenje!«

Deklica je odšla, Punčka pa je ostala spet sama in počasi hodila po potki.
Naenkrat pa je zaslišala, da jo nekdo kliče. Deklica je tekla proti njej in klicala: »Punčka, Punčka, počakaj me!«

Punčka je obstala in začudeno vprašala: »Kaj se je zgodilo, da si se vrnila?«

Deklica se je zadihana ustavila pred njo in ji rekla: »Veš, ni prav, da nimaš doma in prijateljev. Vsak otrok bi to moral imeti. Pojdi z menoj, rada bi te imela za prijateljico. Prosim, pridi!«

Punčka ni mogla verjeti, da jo vabi s seboj.

»Res bi me vzela domov? Za vedno, da bi živela pri vas?« je bila navdušena. »Seveda bi šla, z veseljem sprejmem tvoje povabilo. Hvala, najlepša hvala.«

Ko sta prišli do igrišča, so ju obkrožili dekličini prijatelji.
»Imaš novo prijateljico, kako ji je ime?« so jo radovedno spraševali.

»To je Punčka in gre z menoj. Nima doma, meni pa je včasih dolgčas. Mislim, da bova najboljši prijateljici,« je bila vesela deklica.

»O, tudi mi bi imeli takšne Punčke. Škoda, da jih ni več. Pa lepo jih bi bilo imeti doma in jim zaupati svoje skrivnosti,« so bili malce žalostni otroci.
Vsi si želijo takšne punčke, ampak Punčka je samo ena in ne more biti povsod.

Vse to pa je nad njimi opazoval veter. Bil je čisto pri miru, nič ni pihal. Zdaj pa se je odločil, da Punčki nekaj zaupa. Močneje je zapihal, jo dvignil v zrak in ji rekel: »Se spomniš, ko sem ti dejal, da imaš nekaj v sebi, da si čarobna? Res imaš posebno moč, saj lahko preprečiš, da kdo od tvojih prijateljev zboli. Zdaj si rešila enega, hkrati pa si dobila nov dom. Veš, po svetu je še veliko takih punčk, ki si želijo dobiti dom, samo nimajo te moči. Če pa bi jo imele, bi tudi one lahko dobile svojega in hkrati pomagale, da otroci ne bi zboleli. Ti pa imaš veliko čarobnosti in tudi, če jo podeliš še drugim, ti je ne bo zmanjkalo. Bi jo razdelila, jaz pa bi jo odnesel tem punčkam?«

Punčka mu je presenečeno odgovorila: »Ja, zdaj vem, zakaj si mi rekel, da sem čarobna, pa te nisem razumela. Zelo se veselim novega doma pri tej deklici, ker je tako prijazna. Nisem pa vedela, da so na svetu še take punčke. Ja, seveda jim odnesi nekaj moje čarobnosti, naj tudi one dobijo dom in nove prijatelje. Naj jim s to čarobnostjo prinesejo zdravje. To je najbolj pomembno.«

»Hvala, da deliš svojo čarobnost,« ji je rekel. »Kadarkoli boš začutila pihljanje, vedi, da sem s teboj. Da te čuvam in da sem vesel, ker si dobila svoj dom.«

Punčka pa mu je odgovorila: »Hvala tudi tebi, veter. Vesela sem, da lahko pomagam. Hvala ti, ker si poskrbel, da zdaj nisem več sama.«

Veter je Punčko nežno pobožal po laseh, jo mehko spustil nazaj v dekličino naročje in ju pospremil domov. Nato pa se je podal na potovanje po svetu, kjer bo punčkam natrosil podarjene čarobnosti.

Več čarobnosti, ko bo prinesel, več punčk bo dobilo svoj dom in več bo zdravih otrok. To pa je tisto najvažnejše.

UNICEF-ove punčke iz cunj si lahko izberete na www.punckeizcunj.si in osrečite trojno.