Revščina otrok v razvitih državah vsaj še 5 let nad ravnjo pred pandemijo

Revščina otrok v razvitih državah vsaj še 5 let nad ravnjo pred pandemijo

V razvitih državah sta bila v prvem valu pandemije le 2 % finančne pomoči namenjena podpori otrokom. Nujno potrebna boljša razporeditev sredstev, ki zagotavlja neposredno podporo otrokom.

V državah z visokimi dohodki naj bi revščina otrok vsaj 5 let ostala nad ravnjo pred pandemijo koronavirusa. UNICEF-ovo najnovejše poročilo razkriva, da je bilo v prvem valu pandemije za podporo otrokom in družinam z otroki, namenjenih zgolj 2 % celotne finančne pomoči, ki so jih vlade v državah OECD in EU namenile za blažitev posledic pandemije. 

Poročilo Podpora družinam in otrokom po COVIDu-19: Socialna zaščita v državah z visokim dohodkom, ki ga je pripravil UNICEF-ov raziskovalni center - Innocenti, preučuje socialni in ekonomski vpliv pandemije na otroke, začetne odzive vlad na krizo in načine, kako bi lahko v prihodnje optimizirali javne politike za boljšo podporo otrokom.

»Delež finančne pomoči, dodeljene otrokom in družinam, ni sorazmeren z izgubo prihodka zaradi pandemije, niti s tem, kako dolgo bodo najmlajši čutili negativne posledice pandemije,« poudarja Gunilla Olsson, direktorica UNICEF-ovega raziskovalnega centra - Innocenti. »Odpiranje restavracij, barov in telovadnic ima v številnih državah prednost pred odpiranjem šol in vrtcev, finančna pomoč gospodarstvu pa ima prednost pred podporo družinam z otroki. V času, ko se drugi val COVIDa-19 širi po svetu, je potrebno najti boljšo razporeditev finančne podpore.«

Razvite države so od februarja do konca julija 2020 namenile 10,8 bilijona ameriških dolarjev finančne pomoči za blažitev posledic pandemije, od tega približno 90 % za podporo gospodarstvu, poudarja poročilo. Čeprav je podpora gospodarstvu pomemben del odziva na krizo, ne vključuje najbolj marginaliziranih otrok in njihovih družin v družbi, kar pomeni, da bodo najhuje prizadeti.

Približno tretjina držav OECD in EU, vključenih v poročilo, v prvem valu pandemije ni izvajala nobene politike, ki bi bila posebej namenjena podpori otrokom. Med državami, ki so vlagale v ukrepe socialne zaščite otrok in družin - vključno z varstvom otrok, šolsko prehrano in družinskimi dodatki- je večina ukrepov v povprečju trajala le tri mesece. Kratkoročna naravnanost tovrstnih ukrepov je popolnoma neustrezna glede na dolgoročne posledice krize in predviden porast revščine otrok, ugotavlja poročilo.

»Vlade pozivamo, naj poleg podpore gospodarstvu, okrepijo tudi socialno zaščito otrok,« je dejala Olssonova. »Okrepljene družinske politike morajo vključevati kombinacijo ukrepov, kot so, brezpogojna finančna podpora najrevnejšim družinam, dodatna finančna pomoč za prehrano, varstvo otrok in komunalne storitve, odlog plačila najemnin in stanovanjskih kreditov, da bodo lahko vsi otroci in njihove družine okrevali po tej krizi.«

Poročilo ponuja smernice za uravnoteženo finančno podporo tako družinam z otroki kot tudi gospodarstvu, vključno s strategijami za zaščito otrok in družin pred dodatnimi izgubami v času drugega vala COVIDa-19:

Prerazporeditev oziroma rebalans obstoječe finančne podpore, ki omogoča povečanje izdatkov za socialno zaščito, v skladu z dokazi o tem, kaj učinkovito deluje za zaščito otrok med krizami. Javni in zasebni izdatki, povezani z upadanjem življenjskih razmer pri populaciji otrok, bodo dolgotrajni in visoki, saj se bodo s časom pokazale večje potrebe po intenzivnejših socialnih ukrepih.

Razrahljati je potrebno merila upravičenosti do obstoječih družinskih politik, vključno s kazalniki zaposlitve, socialnimi prispevki in prebivališčem, da se vsem ranljivim družinam z otroki - na primer gospodinjstvom brez delovno aktivnih članov, skoraj revnim in migrantom - omogoči dostop do ugodnosti oziroma finančne podpore.

Oblikovati je potrebno raznovrstne ukrepe socialne zaščite, prilagojene različnim potrebam otrok in njihovih družin med pandemijo, vključno s finančno pomočjo, šolsko prehrano ali nadomestnimi storitvami, varstvom otrok, zdravstveno oskrbo in odlogom plačila komunalnih storitev, najemnin in/ali stanovanjskih kreditov. 

Ko države zrejo v prihodnost po pandemiji, je nujno zagotoviti, da bodo vključujoče družinske politike - zasnovane posebej za zaščito otrok pred revščino in izboljšanje blaginje vseh otrok - v središču strategije okrevanja po pandemiji COVID-19.

Nadaljevanje podpore gospodarstvu lahko vključuje spodbujanje pogojev, ki so družinam prijazni - na primer, urejanje dopusta in delovnih pogojev za starše - možnosti, ki so bile doslej premalo uporabljene v protikoronskih paketih pomoči.

Obstoječe otroške in družinske prejemke ter storitve je potrebno zaščititi pred varčevalnimi ukrepi, za katere je znano, da prispevajo k porastu nasilja, brezdomstva, slabšanju zdravja in institucionalizaciji otrok.

Spodbujati je potrebno dolgoročno krepitev sistemov socialne zaščite ter otroške in družinske politike za preprečevanje revščine, da bi povečali napredek pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in ustvarili odpornost na prihodnje krize.