Slovenija: prijazna za vsakega otroka?

Slovenija: prijazna za vsakega otroka?

Mineva 30 let od sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah

V Državnem svetu RS je danes potekal strokovni posvet z naslovom Slovenija: prijazna za vsakega otroka?, ki sta ga skupaj pripravila UNICEF Slovenija in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Letos namreč obeležujemo 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah – najpomembnejšega dokumenta za otroke. V tem času je bil dosežen velik napredek pri uresničevanju otrokovih pravic, a številni izzivi ostajajo. 

Letos mineva 30 let, odkar so Združeni narodi sprejeli Konvencijo o otrokovih pravicah. S tem so v svet poslali pomembno sporočilo - da so otroci osebnosti z vsemi pravicami človeka, ki potrebujejo posebno skrb in zaščito. Gre za najbolj univerzalno sprejet dokument, saj so ga z izjemo ZDA, ratificirale vse države OZN. 

Konvencija je v tridesetih letih pomembno pripomogla k napredku - spremembam v življenjih mnogih otrok po vsem svetu. Bila je povod za številne zakonodajne in sistemske spremembe, ki so boljše in učinkoviteje zaščitile otroke ter pripomogle, da so postali aktivni udeleženci v svojih lokalnih skupnostih in družbi. Ostaja vodilo številnim odločevalcem pri sprejemanju odločitev, ki (ne)posredno zadevajo otroke. »Skoraj univerzalna sprejetost konvencije po svetu pa lahko ustvari zavajajoč vtis, da se vsi problemi otrok dosledno rešujejo, da lahko vsi otroci polno uveljavljajo svoje pravice in imajo enake možnosti, da razvijejo svoj polni potencial. Slovenija pri tem ni izjema. Vse to ustvarja potrebo po ukrepanju in spremembah, ki bodo otrokom v 21. stoletju omogočile, da lahko vsak otrok uresničuje svoje pravice v letu 2019 in v prihodnosti,« je poudaril Tomaž Bergoč, izvršni direktor UNICEF-a Slovenija. 


foto: Milan Skledar Vir: Državni svet
govor Tomaža Bergoča, izvršnega direktorja UNICEF-a Slovenija; v ozadju strokovnjaki, ki so sodelovali v razpravi

Državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) Breda Božnik je opozorila, da »otroci predstavljajo petino prebivalstva Slovenije«. Poudarila je, da je umeščenost otrokovih pravic v različnih strateških dokumentih eden od osnovnih kazalnikov položaja otrok v določeni državi. V zvezi s tem je dodala: »Na MDDSZ pripravljamo Program za otroke 2019-2025. Zelo nas veseli, da bodo pri pripravi tega pomembnega sistemskega dokumenta sodelovali tudi otroci.«

foto: Milan Skledar Vir: Državni svet
govor Brede Božnik, državne sekretarke na MDDSZ; v ozadju strokovnjaki, ki so sodelovali v razpravi

Na današnjem strokovnem posvetu, ki sta ga vodila Igor E. Bergant in Arja Ela Hvala, Junior ambasadorka UNICEF-a, so strokovnjaki razpravljali, ali lahko vsi otroci, ki živijo v Sloveniji, uspešno uveljavljajo svoje pravice na različnih področjih svojega življenja. Razpravljali so o temah, ki pomembno definirajo položaj otrok v Sloveniji: revščina in neenakosti  otrok, otroku prijazno pravosodje, problematika spolnega nasilja in zlorab otrok, izzivi otrok na begu ter izzivi za otroke, ki jih prinaša digitalizacija družbe ter priložnosti povezane z vključevanjem otrok v procese odločanja. Hkrati so opozorili na izzive, ki ostajajo in terjajo ukrepanje. 

foto: UNICEF Slovenija

Z leve proti desni: Tomaž Bergoč, izvršni direktor UNICEF-a Slovenija, z voditeljema posveta – Arjo Elo Hvala, Junior ambasadorko UNICEF-a, in Igorjem E. Bergantom

Tako je mag. Ružica Boškić z MDDSZ izpostavila, da so izzivi številni, saj »se tako na mednarodni ravni kot tudi v Sloveniji srečujemo tako s stalnimi kot tudi z novimi temami na področju pravic otrok. Zagotovo je velik izziv vzpostaviti mehanizme za sodelovanje otrok v procesih, ki se nanašajo na njihova življenja. Otroci so enakovredni nosilci človekovih pravic, na nas odraslih pa je, da jih jemljemo kot enakovredne in da se jih naučimo slišati - in pri tem je najbolje začeti pri sebi.«

Dr. Urban Boljka z Otroške opazovalnice Inštituta RS za socialno varstvo je opozoril na nevarnost generacijskega prenosa družbenih neenakosti. Kot primer je navedel: »če razdelimo otroke z visokimi izobrazbenimi dosežki v dve skupini in sicer glede na poklicni status staršev, lahko ugotovimo, da ima skupina otrok, ki prihaja iz družin s starši z nizkim poklicnim statusom, pomembno nižja pričakovanja glede najvišje stopnje izobrazbe, ki jo bodo dosegli, od otrok, ki prihajajo iz družin s starši z visokim poklicnim statusom – ne glede na to, da so v šoli enako uspešni. Če vemo, da pričakovanja otrok pomembno določajo raven izobrazbe, ki jo kasneje dosežejo, je to z vidika zagotavljanja enakih možnosti v izobraževalnem sistemu, zaskrbljujoče, saj otroci ne morejo vplivati na poklicni status svojih staršev.« 

Prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani je opozorila na pomanjkanje meddisciplinarnega pristopa pri obravnavi otrok, ki vodi k temu, da se otroka prepogosto obravnava enoznačno. Po mnenju prof. dr. Zaviršek na eni strani prevladuje konservativni odnos, ki izhaja iz tega, da mora otrok ubogati, biti poslušen, da ne razume, zato ni niti ni potrebno da ve, kaj se dogaja. Na drugi strani je sodobni pristop, ki poudarja sodelovanje otroka za vsako ceno, posledično se otroka vključuje v odločitve odraslih, ki so v resnici le stvar odraslih in se z njimi obremenjuje otroka, z otrokom se govori kot s »pomanjšanim odraslim« ter se mu pripisuje »odrasla ravnanja«. Kot je povedala: »Umanjka torej empatija do otroka in otroškega sveta, ki je pogosto posledica tradicionalnih vzorcev vzgoje, ki so jih dobili starši. Prav tako ni prisotnega razumevanja demokratičnih oblik sodelovanja, kjer nosi odrasli odgovornost za odnos.«

Dr. Mateja Končina Peternel z Vrhovnega sodišča republike Slovenije je kot največji aktualni izziv z vidika položaja otroka v pravosodju izpostavila pomanjkanje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. »Vedno več je otrok in njihovih staršev, ki potrebujejo tovrstno pomoč, država pa ne poskrbi za zadostno število specializiranih strokovnjakov in brezplačnih obravnav. Posledično tudi ni dovolj izvedencev teh strok, kar vpliva na zastoje v kazenskih in družinskih postopkih, to pa je najbolj škodljivo prav za otroke.« Izpostavila je tudi potrebo po zaposlovanju ustrezno usposobljenih strokovnjakov v okviru klinično psiholoških in psihiatričnih ambulant za otroke in za odrasle.

O varnosti otrok na internetu je govoril Marko Puschner, v okviru projekta Točka osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki ga izvaja Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani: »Na področju uporabe interneta je največji izziv zagotovo varovanje in zaščita otrok pred tveganji, ki jih uporaba spleta predstavlja. Predvsem ponudniki spletnih vsebin in aplikacij, naredijo premalo, da bi ozavestili in zaščitili otroke pred spletnim nasiljem in neprimernimi spletnimi vsebinami. Kot družba bi morali na vse, ki ustvarjajo internet vplivati, da bodo poskrbeli za varovanje in zaščito otrok.«

Današnja razprava je omogočila odgovor na vodilno vprašanje posveta. Strokovnjaki so se strinjali, da je Slovenija država, ki skrbi za visok standard otrokovih pravic, a je hkrati tudi razvita Evropska država, ki se sooča z izzivi neenakosti v družbi. Neenakosti najbolj občutijo otroci, še posebej, če so izpostavljeni različnim tveganjem, kot so revščina, nasilje in zlorabe, imajo posebne potrebe ali so v tveganih situacijah – so na begu, ločeni od družin ali zgolj v sedijo v svoji sobi in brskajo po spletu, kjer nanje preživijo pasti digitalnega sveta. Takrat so otroci najbolj ranljivi, zato potrebujejo posebno skrb in zaščito. To pomembno načelo prežema Konvencijo o otrokovih pravicah, ki je bistvo UNICEF-ovega delovanja za vsakega otroka. Hkrati mora biti tudi vodilo vseh nas, politik, institucij, podjetij in posameznikov, ki delujejo z otroki in za otroke, da bi lahko vsak otrok imel enake možnosti, da uresniči svoj polni potencial. Našo skupno prihodnost bo najbolj zaznamovala prav naša odločnost, da nadaljujemo v tej smeri. 

Video izjave otrok o temah, ki pomembno definirajo položaj otrok v Sloveniji, si lahko ogledate na spodnjem posnetku: