Kdo pravi, da smo otroci premajhni, da bi spremenili svet na bolje?

Kdo pravi, da smo otroci premajhni, da bi spremenili svet na bolje?

Katarina in Rebecca Agius Jager sta sestri, osnovnošolki in izjemno aktivni Junior ambasadorki UNICEF-a, ki s svojimi idejami in aktivnostmi spreminjata svet na bolje. Sovrstnike in javnost ozaveščata o pravicah in odgovornostih otrok ter zbirata sredstva za pomoč otrokom v državah v razvoju. Zato sta dokaz, da ni potrebno čakati, da odrasteš, da bi kaj spremenil, če vidiš, da gre v svetu kaj narobe. Z njima smo se pogovarjali o številnih zanimivih aktivnostih, ki sta jih pomagali soustvarjati kot Junior Ambasadorki.

Sta Junior Ambasadorki UNICEF-a. Marsikdo si ne predstavlja kaj to pomeni. Kaj vama ta naziv pomeni in kaj počneta kot ambasadorki? 

K: To je zelo pomemben naziv, zahteva veliko odgovornosti. Sva prvi Junior Ambasadorki, ki sva začeli z osveščanjem svojih vrstnikov o njihovih pravicah. Izvedli sva tudi vsakoletne dobrodelne akcije, na katerih sva zbirali denar in ga potem podarili UNICEF-u.
R: Predvsem v zadnjem letu sva naredili veliko projektov o otrocih beguncih. Veliko nama pomeni, da lahko pomagava drugim.

Kateri je vajin najljubši projekt v okviru ambasadorstva in zakaj? 
K: Osebno moj najljubši projekt je bila najina prva akcija za Valentinovo (februarja 2013), kjer sva zbrali res veliko denarja za otroke v državah v razvoju.
R: Tudi meni so bile dobrodelne akcije zbiranja denarja všeč, še posebej, ker so nam potem z UNICEF-a povedali, za kaj bodo denar namenili. Dejansko sva zgradili kar par vodnjakov za vodo.

Omenili sta otroke na begu. Kako z otroškimi očmi gledata na mlade, ki so zaradi izrednih razmer prisiljeni zapustiti svoj dom in se podati v neznano? 
K: Jaz mislim, da so ti otroci kaznovani za nekaj, česar sploh niso storili in nihče ne bi smel doživljati česa takega, še posebej ne otroci, zato jih moramo razumeti in jim pomagati. 
R: Tudi jaz mislim, da bi vsak otrok moral imeti veselo in mirno otroštvo in ne oditi od doma in za sabo pustiti vsega, kar sploh pozna in ima. Otroci bi se morali igrati, hoditi v šolo in odraščati v krogu tistih, ki jih imajo radi. 

Rebecca, svoj glas si posodila Sidri, begunski deklici, ki je morala zapustiti dom v Siriji in sedaj živi v begunskem centru v Jordaniji. Kako si doživela njeno zgodbo, ki jo UNICEF Slovenija prestavlja v okviru projekta virtualne realnosti? 
R: Za svojo vlogo sem se kar precej časa pripravljala – poskušala sem se vživeti v njeno življenje. Najbolj mi je bilo posebno to, da sem ugotovila, da ti otroci, kljub temu, da nimajo doma in živijo v begunskem centru, najdejo stvari, ki jih razveseljujejo. 

Da lahko včasih slika pove več kot 1000 besed, sta dokazali s slikovno opremo učnega lista Otroci – begunci, ki ga je izdalo Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Kaj sta želeli upodobiti? 
K: Ideja za risbo je bila moja. Ko sem gledali poročila o beguncih, so bili čolni prvi način, kako so begunci poskušali ubežati vojni. Ta slika tudi najbolje prikaže, pred čem ti ljudje bežijo. Zelo težko mi je gledati, kako ljudje trpijo, posebej otroci.
R: Obe sva poskušali z risbo prikazati beg beguncev in Katarinina slika je to res najbolje prikazala. Jaz sem ji potem pomagala z dodatnimi predlogi, tako da je nastala skupna slika.

Da sta zelo ustvarjani, pričata tudi vajina videa, s katerima sta podprli kampanjo #EmergencyLessons UNICEF-a Slovenija o pomenu izobraževanja v kriznih razmerah. Verjetno se kakšnemu od vajinih vrstnikov šola kdaj zdi samoumevna, za otroke v kriznih razmerah pa temu ni tako. Zakaj sta se odločili za sodelovanje? 
K: K sodelovanju nas je povabil UNICEF in ena od Junior Ambasadork. Ko sva videli njeno povabilo, sva se takoj odločili za sodelovanje, saj veva, da si mnogi otroci po svetu želijo hoditi v šolo, vendar ne morejo. In video, ki sva ga posneli, se nama zdi res lepa ideja, kako drugim pokazati, kako pomembna in zabavna je šola, čeprav se nam včasih ne zdi tako.
R: Zdi se nama prav, da ljudje vedo, kako srečni smo lahko, da imamo na voljo izobrazbo, ki je zelo pomembna v našem življenju. 





Kaj pa vajini vrstniki – prijatelji in sošolci - se kaj pogovarjate o teh temah? Kakšen odnos do otrok na begu in v kriznih žariščih imajo oni? 
K: V šoli se sicer nismo veliko pogovarjali o teh temah, sva pa z najino proslavo ob dnevu otrokovih pravic novembra lani na šoli želeli spodbuditi pogovor o tem. 
R: Tudi mi se v šoli nismo veliko pogovarjali, smo pa vsi spremljali poročila o beguncih, ki so šli čez naše kraje. Ker nihče ni bil direktno v stiku z begunci, se o odnosu do njih nismo veliko pogovarjali.

Kot Junior Ambasadorki sta nagovorili učitelje v vajini šoli, da učencem predstavijo zgodbe otrok na begu in jim tako pomagajo, da bolje razumejo njihove razloge za prihod v Evropo, v Slovenijo. Nam lahko povesta kaj več? 
K: Glede na to, da sva bili v zadnjem letu res zelo aktivni v zvezi z otroci begunci, sva želeli narediti še več. Ker so se nama risani filmi Nepravljične zgodbe zdeli res zelo primerni, ker res na poseben način, ki je otrokom blizu, predstavijo otrok begunce, sva želeli te razširiti med otroke.
R: Ja, ti risani filmi bi lahko pritegnili pozornost otrok zato, ker so to risanke, ki jih vsi radi gledamo, hkrati pa prikažejo zgodbo, o kateri potem res razmišljamo. Zaenkrat sva nagovorili našo šolo in ideja je bila zelo lepo sprejeta, bova pa s pomočjo UNICEF-a poskusili idejo razširiti tudi na druge šole.

»
Ivine in blazinica« je animacija resnične zgodbe 14-letne Ivine in njene blazinice. Po nevarnem pobegu iz Sirije je bila Ivine nameščena v begunski kamp v Nemčiji, kjer se je morala soočiti z novimi izzivi.


 
»Malak in čoln« govori o zgodbi deklice na begu, ki je morje prečkala v čolnu, ki je puščal vodo.



 »Mustafa se odpravi na pot« govori o Mustafi, ki se – po tem, ko mora zapustiti dom – sprašuje ali še sploh ima kakšnega prijatelja.



Katarina, v okviru projekta Body COOLturen si prispevala kar nekaj idej za slogan projekta, ki bo mlade prek delavnic v šolah ozaveščal o pravicah otrok beguncev in migrantov. Od kod si črpala ideje? 
K: Idej ni bilo težko črpati, saj sem bila, kot sem že povedala, zelo aktivna v zvezi z osveščanjem o otrocih beguncih in njihovih pravicah. Predvsem sem se pa poskusila postaviti v vlogo beguncev na eni strani in v vlogo otrok, ki bi beguncem radi pomagali, na drugi strani.

Šole je skoraj konec, bližajo se počitnice. Je to za vaju čas za počitek ali bosta tudi poleti tako aktivni?
K: Ponavadi imava tudi midve poleti počitnice, vendar če dobiva kakšno idejo, jo zagotovo izvedeva v začetku naslednjega šolskega leta.
R: Letošnjega šolskega leta je konec, a prihaja novo leto in o svojih projektih že razmišljava.

Junior Ambasadorji UNICEF-a: glasniki in zagovorniki pravic otrok

Osnovna naloga Junior ambasadorjev je, da so glasniki in zagovorniki svojih pravic in pravic vseh otrok. Javnost ozaveščajo o situacijah, kjer so pravice otrok kršene, svoje vrstnike pa spodbujajo k sprejemanju odgovornosti in aktivnem udejstvovanju, ko gre za njihove pravice in dolžnosti. Ambasadorji pripravljajo in izvajajo akcije, s katerimi ozaveščajo svoje vrstnike in širšo javnost ter zbirajo sredstva za UNICEF-ove dolgoročne programe pomoči otrokom v državah v razvoju. Več tukaj.