Otroci - obraz revščine

55.000 otrok v Sloveniji živi v revščini

Danes, 21. januarja 2015, bo ob 14. uri v Državnem zboru potekala posebna seja parlamentarnih odborov - Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide in Odbor za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki bosta obravnavala nedavno predstavljeno UNICEF-ovo poročilo z naslovom Otroci recesije: Vpliv gospodarske krize na blaginjo otrok v razvitih državah in poročilo Inštituta RS za socialno varstvo Socialni položaj v Sloveniji 2013–2014.

UNICEF-ovo poročilo je preučevalo vpliv varčevalnih ukrepov vlad v času gospodarske recesije na blaginjo otrok v 41 razvitih državah  sveta. Mednarodna primerjava razkriva, da je blaginja, s tem pa tudi revščina otrok, odvisna in oblikovana predvsem z vladnimi ukrepi ter politikami. V času recesije so bile nekatere države pri zaščiti najbolj ranljivih otrok veliko uspešnejše kot druge.

V Sloveniji se je stopnja tveganja revščine otrok od 2008 do 2012 povečala za 15 odstotkov, kar pomeni, da je v tem obdobju pod prag revščine zdrsnilo dodatnih 7.000 otrok. Revščina otrok se je v obdobju recesije tudi poglobila, kar kaže na neprimerne ukrepe za zaščito otrok, zato je potrebno spremeniti pristop reševanja problematike revščine otrok. 

Zato sta UNICEF Slovenija in Zveza prijateljev mladine Slovenije na poslance obeh odborov naslovila priporočila:

1. Sprejem Zakona o javnem interesu na področju skrbi za otroke. V njem bi opredelili vsa področja, na katerih poteka proces oblikovanja in uresničevanja politik za otroke in na katerih se pripravljajo, sprejemajo in izvajajo aktivnosti za otroke zunaj institucionalne skrbi za otroke (šol, vrtcev in zavodov). 

2. Sprejem nove Resolucije o nacionalnem programu za otroke. 

3. Z jasno vizijo na področju celostne skrbi za otroke v Republiki Sloveniji bo država lahko sistematično odpravljala kršitve otrokovih pravic. Spremljanje položaja otrok na nacionalni ravni je ključno za takojšnje opozarjanje na vrzeli in padanje otrok v revščino, zato je treba stremeti h kakovostnim raziskavam in k boljšim podatkom o blaginji otrok, ki bodo ažurni in relevantni. 

4. Vlada mora sprejeti konkretno zavezo za preprečevanje revščine otrok in uvesti merljive cilje, specifične za zmanjšanje revščine otrok, saj so otroci z revščino bolj ogroženi in prizadeti kot ostale ranljive skupine, prav tako posledice odraščanja v revščini čutijo najdlje. Dlje kot bodo otroci ujeti v začaranem krogu revščine, težje bodo iz njega izstopili.

5. Vzpostavitev medresorske skupine za boj proti revščini, z vključenostjo nevladnih organizacij, ki bi stremela k pripravi rešitev, bolj pisanih na kožo ljudem. Za odpravo in preprečevanje revščine otrok je treba narediti odločen korak proti celovitemu reševanju problematike, ki terja redno medresorsko sodelovanje. Ukrepi za reševanje tega področja namreč niso vezani zgolj na socialno področje.

6. Ureditev odloga izvršbe za javne storitve (stroški vrtca, šole …) pri družinah, ki prejemajo denarno socialno pomoč. Izvršbe pri družinah brez premoženja so samo strošek za javno blagajno.

7. Reorganizacija CSD-jev, ki morajo prevzeti svojo osnovno funkcijo; to zdaj pogosto opravljajo humanitarne organizacije. Pravočasno in sprotno izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev na centrih za socialno delo in hitro odločanje o pritožbah zoper odločitve na MDDSZEM.

8. Ureditev sistema otroških dodatkov, po katerem bo otroški dodatek popolnoma izvzet iz socialnih transferjev, ker njegov namen ni osnovna socialna varnost, ampak boljše možnosti za zdrav razvoj in enake možnosti otroka. V otroški dodatek se ne sme posegati za poplačilo kakršnih koli drugih terjatev do staršev. Pri ugotavljanju izpolnjevanja cenzusa za denarno socialno pomoč upoštevanje humanitarnih pomoči v prihodke ni dopustno.

9. Ureditev zakonskega okvira, ki bo omogočil, da denarna socialna pomoč v celoti pripada upravičencu in prepovedal bankam, da vanjo posegajo za poplačilo bančnih stroškov.

10. Zagotovitev samostojnega polnega zdravstvenega zavarovanja otrok, ne glede na status staršev.

11. Kot ključni element otrokove socialne varnosti vse raziskave navajajo varnost bivališča. Izguba bivališča najbolj vpliva na socialno izključenost in izgubo številnih možnosti otrok. Prav zato opozarjamo, da mora država ukrepati predvsem s predlogom spremembe stanovanjskega zakona. To bi onemogočilo deložacije družin z otroki iz neprofitnih stanovanj, ko družina postane socialno ogrožena in ne zmore več plačati najemnine in stroškov bivanja. 

12. Vzpostavitev poroštvenega sklada države za ureditev moratorijev na plačila neprofitne najemnine, najemnine, stroškov kredita za reševanje osnovnega stanovanjskega problema, stroškov vode, elektrike, kurjave, za prehodno obdobje socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve, smrti v družini. Družinam se omogoči obdobje, v katerem lahko brez strahu pred izgubo bivališča poskusijo rešiti nastali položaj. Porok za obveznosti, ki v tem času nastanejo, in ki jih ob neuspeli rešitvi situacije družina ne more povrniti, je država prek poroštvenega sklada. Trajanje moratorija se omeji na največ 3 leta in je povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve.

13. Dvig cenzusa za upravičenost do brezplačnega šolskega kosila in drugačno financiranje plačljivih šolskih vsebin za socialno ogrožene. Subvencioniranje vsaj enega toplega obroka hrane vsem otrokom, ki živijo pod pragom revščine.

14. Brezplačno in vsem dostopno javno in kakovostno izobraževanje in ukinitev vseh »prikritih« stroškov izobraževanja (strokovne ekskurzije, dodatno učno gradivo, plačevanje fotokopiranja, itd.).

15. Izobraževanje učiteljev in vseh, ki delajo z otroki, za prepoznavanje socialne diferenciacije, stisk in njihovo reševanje ter preprečevanje izključevanja in trpinčenja otrok.

16. Povečevati je treba vključenost otrok v predšolsko vzgojo. Tega ne izpostavljamo zaradi varstva otrok, temveč zaradi izjemno pomembne vloge, ki jo ima predšolska vzgoja na razvoj in socializacijo otrok.

17. Recesija je močno prizadela mlade med 15. in 24. letom starosti, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni in niso vključeni v poklicna usposabljanja (t.i. skupina NEET). Razmisliti bi bilo treba o uvajanju različnih oblik vajeništva, ne kot klasičen dualen sistem, temveč kot plačano delo, ki omogoča pridobitev stopnje poklicne izobrazbe.

---

Več informacij za medije:

Alja Otavnik, Vodja zagovorništva otrokovih pravic, UNICEF Slovenija, e-naslov: alja.otavnik@unicef.si

Anja Vilotič, Strokovna sodelavka, Zveza prijateljev mladine Slovenija, e-naslov: anja.vilotic@zpms.si