Poročilo UNICEF-ovega raziskovalnega centra Innocenti št. 9

»Otroci, ki jih države puščajo zadaj« »Bogate države dopuščajo, da najrevnejši otroci padejo pod povprečno raven blaginje otrok.

Firence-Helsinki-Ženeva – Poročilo UNICEF-ovega Raziskovalnega centra Innocenti RC 9  ugotavlja, da se otroci v  nekaterih razvitih in  bogatih evropskih državah in ZDA (OECD) soočajo z večjo stopnjo revščine in neenakosti kot v drugih. Kljub zadostnemu razpoložljivemu nacionalnemu bogastvu te države dopuščajo, da določene skupine otrok padejo pod doseženo povprečno raven blaginje otrok. Raziskovalce ne zanima splošna  raven blaginje otrok, temveč razkorak med življenjskim standardom povprečnega otroka in tistih najbolj zapostavljenih ter ugotavlja, kako daleč  so posamezne države pripravljene pod povprečno ravnijo pustiti svoje najbolj zapostavljene in depriviligirane otroke. Večji je ta razkorak, manjša stopnja enakosti obstaja v družbi. Slovenija je postala  članica OECD šele v letošnjem letu, zato v poročilo ni vključena, je pa raziskovalni center skladno z dostopnostjo podatkov pripravil,  posebno skrajšano poročilo za Slovenijo.

Poročilo  predstavlja prvi primerjalni pregled neenakosti na področju blaginje otrok v 24 najbogatejših državah na svetu.  Ker pri revščini ne gre le za materialne dohodke, ampak večplastni pojav,  poročilo gleda na položaj  najbolj zapostavljenih otrok v okviru  treh dimenzij blaginje otrok in sicer:

1. Materialna blaginja 

2. Izobraževanje


3. Zdravje otrok

Namen poročila je, da  prispeva  k javni razpravi, ki zadeva vprašanja kot so »pravičnost, enakost in socialna vključenost«. Osnovna predpostavka poročila je, da gre za temeljno nepravičnost, če se vsem otrokom ne zagotovijo čim enake možnosti za  polni razvoj njihovih potencialov. Poročilo predstavlja poziv k spoštovanju standarda »pravične družbe« (John Rawls) v največji možni meri, v njej naj bi država delovala v korist vseh skupin prebivalstva in ne le tistih z največjo družbeno močjo, zagotavljala »enako obravnavo vseh otrok«. Ni se  sicer mogoče izogniti dejstvu, da  v vsaki družbi  50 odstotkov  otrok pade pod  mediano in jih 10 odstotkov ostaja na dnu lestvice, temeljno vprašanje je,  kako velik je ta razkorak, obstaja namreč točka, pod katero padec  življenjskih pogojev najbolj depriviligiranih ni dopusten in ne gre več za neenakost, ampak za nepravičnost.

V času gospodarske krize, ko potekajo burne razprave o varčevalnih ukrepih in omejenih javnih izdatkih v državah članicah OECD,  skuša poročilo  opozoriti na sto tisoče otrok v teh najbogatejših  državah sveta, ki so že ali pa so v nevarnosti, da padejo nazaj, pod povprečno raven blaginje. To ni potrebno.

Gordon Alexander, direktor UNICEF-ovega raziskovalnega urada v Firencah: »Vseh 24 držav članic OECD, vključenih v raziskavo, je visoko razvitih, dovolj bogatih in imajo podobne zmožnost za zmanjšanje revščine otrok. Vendar podatki kažejo, da so nekatere izmed njih pri tem bolj uspešne kot druge. To dokazuje, da je mogoče vzorec neenakosti v družbi  prekiniti in razkorake zmanjšati. Razlike med državami, dosežki posameznih med njimi, ponujajo realne cilje za nadaljnji napredek v drugih. Standardi, določeni v tem poročilu zato ne temeljijo na nekem teoretičnem idealu po najvišji možni enakosti, temveč na praktičnem dejstvu, koliko so nekatere države članice OECD že dosegle za svoje otroke in koliko druge zaostajajo za njimi.”

Poročilo RC 9  sporoča, da prevelika neenakost med otroki negativno vpliva na blaginjo vseh socialnih skupin v družbi, tudi tistih ki dosegajo visoko stopnjo blaginje. Prav tako sporoča, da je mogoče večjo enakost doseči brez žrtvovanja  učinkovitosti v gospodarskem delovanju in razvoju družbe; pravičnost in učinkovitost lahko ko-eksistirata, sta  komplementarni in se lahko medsebojno krepita. Koncepti neenakosti so v različnih družbah različni, nanje vplivajo  različne geografske in zgodovinske okoliščine, predvsem pa različni ideološki pogledi, vezani na različne vladajoče politike. Neenakost med otroki zadeva  neuresničevanje temeljnih pravic otrok in kršenje mednarodno najširše sprejete Konvencije o otrokovih pravicah, saj socio-ekonomski status družine, v katero je rojen otrok, ni ne  izbira ne odgovornost otroka.

Neenakost med otroki pa predstavlja tudi socialni in ekonomski problem, ki ima  pomembne stroške za sedanjo in bodočo družbo. Če družba dovoli, da preveč otrok pade pod povprečno raven, to prinese za seboj dolgo listo praktičnih posledic in stroškov: neustrezno prehranjevanje in kronične strese pri otroku, ki vodijo v  dolgoročne zdravstvene  rizike in probleme ter pogostejše obiske zdravnikov;  slabši kognitivni razvoj in slabše dosežke na področju izobraževanja, ki vodijo v nižje pridobljena znanja in sposobnosti za delo ter nižjo produktivnost in zaslužek v odrasli dobi; pomanjkanje časa in starševske pozornosti,  ki vodijo v vedenjske težave, večjo zlorabo alkohola in druge odvisnosti, pogostejše soočanje s policijo in sodišči ...  Najhujše posledice plačajo  otroci, vendar nedopustna in nepotrebna neenakost najrevnejših skupin vedno izstavi račun državi, ki ga plačajo vsi davkoplačevalci v obliki povečanega obsega  zdravstvenih in drugih storitev, dopolnilnega šolanja, povečanja obsega socialnih pomoči in socialnih programov, povečanja dela policije in sodišč,  zmanjšane produktivnosti, pa tudi ogrožanja socialne kohezije  v družbi in kvalitete  življenja vseh.


Izsledki Poročila RC 9:

Poročilo RC 9 kaže, da nekatere države članice OECD  kot so Italija, ZDA, Grčija, Belgija in Velika Britanija  dopuščajo, da njihovi najbolj ranljivi otroci zaostajajo veliko bolj kot  druge kot so Danska, Finska, Irska, Švica in Nizozemska. Posledice tega "zaostanka"  so ogromne tako za otroke  kot tudi za celotno  gospodarstvo in družbo.

Najmanj neenakosti med otroki na področju dostopnosti do materialnih dobrin (prihodki gospodinjstev, dostopnost do osnovnih  izobraževalnih pripomočkov,  kakovost bivanjskega prostora)  je zaslediti med otroki v Švici,  sledijo ji  Islandija, Nizozemska, Danska, Francija na dnu pa  so Slovaška, ZDA, Madžarska, Poljska in Italija.

Rezultati enakosti v dosežkih otrok na  področju izobraževanja (v branju, matematiki in na znanstvenem področju) so najboljši na Finskem, sledijo  Irska, Kanada, Danska, Poljska, Madžarska, najslabši pa v Belgiji,  Franciji, Avstriji, Italiji in Nemčiji.

Države z največjo povprečno ravnijo  enakosti na področju zdravja otrok (zdravo prehranjevanje, fizične aktivnosti, subjektivna percepcija) so Nizozemska, Norveška, Portugalska in Nemčija, z najnižjo pa Madžarska, Italija, ZDA, Španija in Grčija.


Posebno poročilo za Slovenijo:

Posebno poročilo za Slovenijo (podatki za leto 2007) kaže, da se le-ta dokaj dobro pozicionira med 24 OECD državami in sicer s stopnjo tveganja revščine otrok  - child poverty rate (6,9) po vključitvi socialnih transferjev in davčnih olajšav na 8. mesto za Finsko (5,2), Nizozemsko (5,4), Švedsko (5,7), Norveško (5,8), Dansko (5,8). Islandijo (6,7) in Francijo (6,8), na dnu so Portugalska (18,7), Španija (17,2), Italija (15,5), UK (14,6), Poljska 13,5), Irska (11,0).

Na področju materialne blaginje otrok se  Slovenija uvršča med države, ki dosegajo največjo stopnjo enakosti, na področju izobraževanja med države s povprečno stopnjo enakosti, na področju zdravja pa med države z doseženo podpovprečno ravnijo enakosti.

Tamara Narat, članica strokovne skupine strokovnjakov UNICEF Slovenija, s področja raziskovanja revščine otrok:

“V Sloveniji lahko rečemo, da se uspešno spopadamo s problemom revščine otrok, k temu pa pripomorejo predvsem univerzalni socialni prejemki, nizek delež otrok, ki živi v družinah z obema brezposelnima staršema ter nizka stopnja neenakosti v družbi (merimo jo z Ginijevim koeficientom). Vendar moramo biti pri interpretaciji kazalca stopnje tveganja revščine otrok (income poverty rate) previdni, saj omenjeni kazalec bolj kot samo revščino meri neenakost. Tako na primer otroci, ki so glede na kazalec relativne revščine revni v bogatejših državah, pri nas  sploh ne bi bili definirani kot revni, saj je v bogatejših državah dohodkovna meja revščine postavljena neprimerno višje kot pri nas.”

Morda je še zanimiv podatek o javnih izdatkih za družinske socialne transferje, servise in davčne olajšave v deležu  BDP-ja. Tu  se uvršča Slovenija (1,8) med države, ki so uvrščene na dno lestvice, najnižji delež dosega ZDA (1,2) najvišji pa Islandija  in Danska (3,67), Francija (3,66), UK (3,55) in Madžarska (3,40).

Nedvomno je treba  opozoriti, da je bila večina podatkov v poročilu zbrana v času pred finančno krizo, zaradi česar poročilo izkazuje “vpogled v dobre čase” in ne »v čase po nastanku krize. Vendar dokazuje in opozarja, da praviloma vedno najhujše posledice ekonomske krize najbolj vplivajo na najbolj ranljive družine in njihove otroke.  Zato je treba "v težkih časih"  najprej zaščititi najrevnejše otroke. Otrok ima namreč samo eno možnost, da se duševno in telesno ustrezno razvije. Najbolj  odgovorna za to je   država,  najbolj ranljive otroke v družbi mora zaščiti - tako v dobrih kot v slabih časih.


PREDLAGANI UKREPI:

Raziskovalci v poročilu RC 9 predlagajo tudi vrsto ukrepov, ki so potrebni s strani države, da zmanjša razkorak med življenjskim standardom povprečnega otroka in tistih najbolj zapostavljenih. Naj naštejemo le nekatere:

Zagotovitev celovitega integriranega pristopa v boju proti revščini in socialni   izključenosti, saj  je neenakost posledica  kombinacije različnih  negativnih dejavnikov, ki  delujejo med seboj interaktivno; 

Zagotavljanje ustreznih materialnih prihodkov, saj je prihodek gospodinjstva najpomembnejši  določevalec socio-ekonomskega statusa družine.

1) najpomembnejši dohodek izvira iz dostopnosti do dostojno plačanega dela: pri tem je pomembna skrb države, da  se zagotavljajo zaposlovalne možnosti in da se razlike med plačami ne povečujejo do nedopustnih meja in prav tako  tudi ne prihodek iz kapitala.
2) uporaba različnih mehanizmov na področju socialnih transferjev in davčnih olajšav.
3) pomembna pa je tudi skrb države pri zagotavljanju ustreznih stanovanjskih pogojev in varnega okolja;

Pri preprečevanje neenakosti na področju izobraževanja sta  najpomembnejša dva ukrepa in sicer: 1) zagotavljanje ustreznih dodatnih sredstev izobraževalnim institucijam za plačilo dodatnih spodbud za učitelje in za učence iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom ter 2) skrb za  preprečevanje koncentracije učencev iz nižjih socio-ekonomskih statusov. Nič manj pa niso pomembni ukrepi kot so zagotavljanje zadostnih kapacitet za predšolsko vzgojo in izobraževanje otrok in zagotavljanje njihove dostopnosti za vse otroke,  posebni ukrepi za zmanjšanje izpada otrok (drop-out) iz šolskega sistema ter posebna skrb za ustrezno vključevanje posebnih skupin otrok (etnične manjšine, migranti….);

Zmanjševanje neenakosti na področju zdravja otrok prav tako zahteva posebne sektorske politike, ki vključujejo med drugim:

1) zagotavljanje posebnih finančnih sredstev v doseganju tistih, ki so izpostavljeni največjim rizikom,
2) usmerjanje v posebna ciljna področja za zmanjšanje neenakosti kot so npr. zdravo prehranjevanje, fizične aktivnosti… ter 3) povečevanje dostopa do preventivnih programov za spreminjanje  življenjskih stilov in  zdravega vedenja.

UNICEF Slovenija je oblikoval posebno strokovno skupino  strokovnjakov s področja raziskovanja revščine otrok, ki bodo izsledke raziskovalnega centra Innocenti nadgradili z bolj ažurnimi podatki, budno spremljali stanje oziroma položaj otrok po krizi in se aktivno vključili v letu 2011 v pripravo  poročila RC 10, ki bo skušal  iti še dlje in razložiti  rizike, s katerimi se soočajo različne depriviligirane skupine otrok v primerjavi z vsemi otroki; otroci iz brezposelnih družin, otroci iz eno roditeljskih družin,  otroci staršev z nižjo izobrazbo, Romski otroci ...

____________________________

***Države, ki so  vključene v primerjalni študiji v Poročilu št. 9 “Otroci, ki jih države puščajo zadaj”: Avstrija, Belgija, Kanada, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška, Španija, Švedska, Švica, Velika Britanija in Združene države Amerike. Sedem (ostalih) držav članic OECD – Avstralija, Čile, Japonska, Mehika, Nova Zelandija, Republika Koreja in Turčija – so prav tako vključene v poročilo, vendar niso rangirane, saj nismo imeli dovolj podatkov za vsaj eno izmed treh izmerjenih dimenzij.


Več informacij:
Mateja Kozole
Svetovalka izvršne direktorice za odnose z javnostmi/Head of Communication
UNICEF Slovenija
Tel: +386 1 583 8079
GSM: 031 667 070
www.unicef.si

Za medije so dostopni video materiali na zadevno tematiko.



Dodatne informacije medijem:


O UNICEF-ovem Raziskovalnem centru Innocenti:
Innocenti raziskovalni center deluje kot UNICEF-ov namenski, neodvisni raziskovalni center. S sedežem v Firencah raziskuje na dveh tematskih področjih: Družbena in gospodarska politika ter otroci, in Varstvo otrok ter implementacija mednarodnih standardov za otroke.  

Za dodatna vprašanja v zvezi s Poročilom št. 9 so na voljo za medije tudi intervjuji v angleškem, španskem, francoskem in italjanskem jeziku. Prav tako je za intervju na voljo tudi avtor Poročila št. 9. G. Peter Adamson.


V zvezi z zadevnimi zaprosili za pogovor z avtorjem Poročila št. 9 ali strokovnjakom za posamezno področje kontaktirajte:

Innocenti Research Centre – Florence
James Elder, Chief of Communications
UNICEF Innocenti Research Centre
Mobile: +39-335 758 2585       
jelder@unicef.org     
       
Patrizia Faustini, Senior Communication Assistant
UNICEF Innocenti Research Centre
Tel: +39 055 20 33 253   
Mobile: + 39 331 6904870   
pfaustini@unicef.org

UNICEF – Geneva:
Marixie Mercardo, Communication Specialist
Tel: +41 22 909 5716     
Mobile: +41 79 756 7703
mmercardo@unicef.org

UNICEF – New York:
Janine Kandel
Communication Officer
UNICEF New York
Tel: 1 212 326 7684   
jkandel@unicef.org