1989-2009:
Konvencija prinaša napredek na področju otrokovih pravic, vendar izzivi ostajajo
Avtor: Dan Seymour

Leta 1989 je postala Konvencija o otrokovih pravicah prva pravno zavezujoča mednarodna konvencija, ki je potrdila človekove pravice za vse otroke. Čeprav je bil na področju otrokovih pravic v preteklih 20  letih dosežen izjemen napredek, pa izzivi ostajajo. Dan Seymour, vodja Oddelka za enakopravnost spolov in pravice v UNICEF-ovem Sektorju za politike in prakse podaja svojo oceno.
NEW YORK, ZDA, 30. junij 2009 – Konvencija o otrokovih pravicah predstavlja enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Kot zavezujoča pogodba mednarodnega prava uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov strinjale, da so univerzalna – za vse otroke, v vseh državah in kulturah, ob vseh časih in brez izjem, preprosto izhajajoč iz dejstva, da so bili rojeni v človeško družino.
Mednarodna pogodba je botrovala spremembam v zakonodaji v smeri večje zaščite otrok, spremenila pogled mednarodnih organizacij na njihovo delo za otroke ter podprla program za boljšo zaščito otrok v oboroženih spopadih.

Svetovni vpliv
V vsaki svetovni regiji najdemo številne primere vpliva Konvencije o otrokovih pravicah na zakonodajo in prakso. Leta 1990 je npr. Brazilija sledila ratifikaciji konvencije z novim Zakonom o otrocih in mladostnikih, ki temelji na njenih načelih. Burkina Faso je ustvarila otroški parlament, da pregleda predlagano zakonodajo kot odgovor na načelo participacije, ki ga poudarja konvencija.
Konvencija o otrokovih pravicah je bila prva mednardna konvencija, ki jo je ratificirala Južna Afrika, kjer je pripeljala do sprememb kot so prepoved telesnega kaznovanja in razvoj ločenega mladoletniškega sodnega sistema. Ruska federacija je prav tako vzpostavila sodišča za mladoletnike in družinska sodišča kot odgovor na Konvencijo o otrokovih pravicah, medtem ko je Maroko ustanovil Nacionalni institut za nadzor otrokovih pravic.
Finska je po navdihu konvencije sprejela številne nove ukrepe za otroke kot je načrt za zgodnjo otroško izobraževanje in nego, kurikulum za celovito šolstvo, kakovostna priporočila za šolsko zdravstveno oskrbo ter akcijski načrt proti revščini in socialni izključenosti. Eritreja pa je sprejela prehodni kazenski zakonik s kaznimi za starše ali skrbnike, ki zanemarjajo, zlorabljajo ali zapustijo svoje otroke.
 
Izzivi pred nami
Skoraj univerzalna sprejetost Konvencije o otrokovih pravicah lahko ustvari zavajajoč vtis, da se problemi otrok dosledno rešujejo. Ideja, da so otroci nosilci pravic, navkljub obstoju konvencije še zdaleč ni univerzalno priznana. Otroci so pogosto obravnavani kot lastnina odraslih in podvrženi različnim oblikam zlorabe in izkoriščanja. Priznavanje, da imajo otroci pravico podati svoje mnenje pri odločitvah, ki jih zadevajo, kot to določa 12. člen, ni samo pogosto spregledano, temveč mnogi še vedno dvomijo v legitimnost te pravice.
Pravtako ne moremo trditi, da živimo v svetu, kjer so največje koristi otrok vodilo pri vseh odločitvah, ki jih zadevajo – kot to zahteva 3. člen konvencije. Pravzaprav je iz načina, kako človeštvo razporeja sredstva, iz omejene pozornosti, ki jo namenja zagotavljanju najboljšega za otroke in iz vojn razvidno ravno nasprotno.

Osnova za spremembo
Kot vse mogočne ideje tudi Konvencija o otrokovih pravicah odraža potrebo po temeljiti spremembi načina, kako svet ravna z otroki.
Da svetu ne uspe spoštovati oziroma zagotavljati pravic otrok – in da celo zanika, da otroci imajo pravice – jasno dokazuje zaskrbljujoče število otrok, ki umrejo zaradi preprečljivih vzrokov; število otrok,  ki ne hodijo v šolo ali hodijo v šolo, ki jim ne more zagotoviti primerne izobrazbe; število otrok, ki ostanejo zapuščeni, ko njihovi starši podležejo aidsu ali število otrok, ki so žrtve nasilja, izkoriščanja in zlorab, pred katerimi se sami ne morejo zaščititi.
Ne moremo trditi, da je konvencija uresničila pravice otrok. Bolje rečeno, konvencija nas je opremila s ključnim temeljem, da lahko odigramo svojo vlogo pri spreminjanju tistega, kar je potrebno spremeniti.
 
Moč konvencije
Izvajanje teh sprememb zahteva, da uporabljamo Konvencijo o otrokovih pravicah v celoti in da izkoristimo njene tri ključne moči.
• Prvič, da je pravni instrument, ki nedvomno opredeljuje odgovornosti vlad do otrok, znotraj njihove pristojnosti;

• Drugič, da je okvir za dolžnosti različnih akterjev z različnih področij družbe, da se odzovejo na pravice otrok, pomaga pa nam tudi razumeti znanja, kompetence, vire oz. avtoritete, ki so potrebne za uresničevanje teh dolžnosti;

• Tretjič, da je etična izjava, ki odraža in gradi na osnovnih človeških vrednotah o naši zavezanosti, da s skupnim delovanjem otrokom sveta omogočimo najboljše, kar jim lahko damo.
Prihajajoča 20. obletnica Konvencije o otrokovih pravicah nas predvsem opominja, kaj vse je še potrebno storiti. Konvencija zahteva revolucijo, ki postavlja otroke v srce človeškega razvoja – ne samo zato, ker to ponuja močno povračilo za naše delovanje, niti zato, ker ranljivost otroštva trka na naše sočutje (čeprav bi moralo), temveč predvsem zaradi bolj bistvenega razloga: ker je to njihova pravica.