''Mislil sem, da je doma vse v najlepšem redu, dokler nas ni oče zapustil. Mama je zapadla v depresijo in je začela piti. Sam sem moral skrbeti za mlajšo sestrico. Trudil sem se, da bi bilo vse videti kar se da normalno, a so ljudje začeli opažati, da ni vse v redu. Nekega dne je k nam prišla soseda, da bi se pogovorila z mamo. Rekla ji je, da mora prenehati s pitjem, sicer naju bodo odpeljali v zavetišče... Mama pa ni nehala piti. S sestro so naju odpeljali v otroško zavetišče in zavedel sem se, da moje družine ni več. Vse sem sovražil, še posebej očeta, ker je vse to povzročil. Danes vem, da zavetišče ni tako slab kraj. Veste, kaj je bilo najhujše? Dolgočasje. Bilo nam je neizmerno dolgčas!. Verjetno se je zato toliko otrok pretepalo. Včasih smo med svojim 'prostim časom' stali ob ograji in opazovanjem avtomobile, ki so drveli mimo in se spraševali, kam so vsi ti ljudje namenjeni. Nihče od nas ni vedel, kam smo namenjeni mi."

Veliko otrok v zavetišču ni nikoli poznalo svojih staršev. Večino svojega otroštva preživijo v ustanovah. Nekateri so spali na ulicah, drugi so živeli v družinah, ki so razpadle zaradi alkoholizma in revščine. Le redko gredo ven, na drugo stran zidov. Eden izmed največjih izzivov zanje je naučiti se komunicirati z ljudmi, ki jih ne poznajo. Biti izključen iz družbe kot majhen otrok je stigma, ki jo le stežka premagajo. Otroci zapustijo sirotišnico v starosti 16 ali 17 let in so nepripravljeni za odraslo življenje. So brez denarja, brez podpore in kar je najhujše, brez družine, na katero se lahko obrnejo. Soočanje z osnovnim preživetjem v 'njihovih gorah' jim pomaga razviti močan značaj, ki ga potrebujejo pri soočanju z negotovo prihodnostjo.

O programu Starši otrok sveta (mesečno darovanje) >